Upam si

Tveganje je kot poletni dež. Ko začne rositi je zabavno, vendar kmalu ne veš če ti je všeč, da postajaš vse bolj moker. Postaja vse bolj nepredvidljivo, spolzko, … Te postaja strah? Lahko rosiš z njim in stečeš z njim po različnih poteh, lahko pa mu uideš nazaj pod streho, “na varno”. Razmislit in ogret dlani za naslednje deževne poti, ko misliš, da boš bolj pogumen, da stečeš.

Ko začnemo teči po deževni poti, se nam vedno zdi, da ni mokro, ampak zmrznjeno. Vsak padec je boleč. Ja, ko začneš ni prav nič svetleče, saj smo kot male, ranljive kapljice. Nepripravljene na vzlet. Naivno pripravljene na pot. Različne “vremenske” razmere nam krojijo pohod. In ko ura se vrti in dan tolikokrat v noč spremeni se zdi, kot da kapljice počivajo same, v temi. Čakajo, da se zdani. Čakajo, čakajo, čakajo,… Pride spomlad. Vse ozeleni. Kapljice so koristne. Novo upanje, nova strast, … Ko pride jesen pokažejo se barve. Barve! In vse naenkrat drugače se zdi, …

Taki smo tudi mi.

Res je. Veter velikokrat smer spremeni in kapljice prestraši, ampak ko smo pripravljeni na vzlet je prav vseeno ali grmi ali pa vroče sveti. Ko vemo kje smo in zakaj se premikamo, postane tveganje pogum. Takrat veš, da visoko letiš zato, da visoko priletiš, ne nizko ostajaš in navsezadnje ohromiš.

Thanks for sharing. <3

Leave a Comment.