Mivka ostane za vedno

Vsak v svojo škatlo po poti daje različne velikosti kamnov. Nekateri iščejo le največje in najvrednejše. Jaz o tem ne vem nič. Najboljše bi bilo pogledati na borzne tečaje kaj se splača kupiti, ker prodajati se verjetno prav nič ne. In kakšna je moja škatla? Lesena. Luškana. In modra. Modra, ker spominja na morje. Modra, ker baje pomirja. Res pomirja. Ker je polna najlepših spominov, cukrastih nalepk, školjk, ki nežno šepetajo že skoraj pozabljene spomine, kamnov z raznimi napisi, ki privlečejo na dan toliko norih zgodb in mivke, ki bo za vedno ostala… Le zakaj?

Po poti je najlažje nabirati velike kamne. Tiste, ki se svetijo. Tiste, ki obetajo. Tiste, ki jih zakleneš v sef in upaš, da bodo naslednje jutro še tam. Tiste, na katere se tako navežeš, da na vse manjše in najmanjše zlahka pozabiš. Pozabiš, ker se niti ne zavedaš, da so najmanjši tisti, ki ti pričarajo nasmeh na obrazu in dajejo smisel življenja. Ko jih izgubiš,…veš. In ko hodim čez prostrana polja z mislijo, da pot poznam kot lasten žep, ker vem kje se nahajajo kamenčki in zavetja, me sploh ne skrbi. Žebljev imam dovolj, če jih hočem najti. Zato je zabijati lesene skrinjice skupaj nekaj (naj)lažjega. Ker sem štorasta včasih zgrešim. Uh, včasih res močno zgrešim. Ne, ne bom se ustavila. Ne bom vedrila na varnem, pa čeprav za minuto, dve. Poskusila bom vnovič in znova in znova… Nikoli se ne bom flegmatično prepuščala valovom in čakala na trenutek, ko bodo stvari priletele same od sebe. Če. In če ne?

Včasih bi lahko mojemu balonu vpihovala manj plina, da bi počasneje prenašal veliko škatlo naokrog. Zato, ker bi manj vedela. Bi manj bolelo? Včasih bi po poti lahko pobrala manj kamnov, da bi hitreje prišla na cilj. Pa bi? Mogoče bi bilo lažje kamne pustiti za sabo… Zato, ker bi potem šla v neznano, kjer  me nihče nebi vprašal če sem na pravem mestu.  Tja, kjer bi flegmatično sprejela vse kar bi mi prišlo pod noge. Kjer bi lahko skakala brez gat in mi nihče nebi očital brezveznih razvad. Solze tam ne obstajajo. Vseeno pa ni pravega norenja, evforije, vpitja, skokov do onemoglosti… Vseeno je.  Vsem za vse. In vsakemu za vse. Kaj pomeni sreča, če vse poteka tako lahko,… tako flegmatično? Ali v takem svetu sploh obstaja želja? Po čemerkoli?

In na koncu koncev ugotovim, da je mivka tista, ki prinaša največ veselja. Čeprav je drobna in včasih pade skozi špranje… je vseeno vedno nekje vmes. Vseeno pušča odtise na lepljivih pripombah in za vedno zalepljenih spominih. Tudi slani postanejo sladki, ko opaziš, da mivka zapolni prav vsak majhen prostorček v tvoji škatli. Srečo nabiramo sami.

Thanks for sharing. <3

1 Comment.

  1. Hana

    Fantastično!!!!! Zelo lepo pišeš, bi morala imeti kolumno v časopisu!

Leave a Comment.