Usoda ali …

Zjutraj, ko je še vse spokojno. Priprave na nov dan. Čaj, nekaj za pod zob in že letim v nov dan. Povsod polno ljudi… Zamišljenih, žalostnih, zoprnih, veselih, polnih strahu, v pričakovanju z mano vred letimo vsak svojo pot.

Dan. Vsak v svojem kotu, delamo stvari, ki nas veselijo, stvari, ki jih moramo narediti, ker druge izbire nimamo, ker so ravno na naši poti… In kaj vse lahko še pride vmes na ta popoln dan. Odnosi. S sodelavci, sošolci, mimoidočimi, nadrejenimi…

Sami nismo skoraj nikoli. Koliko ljudi nas lahko prizadane, razveseli, preseneti, spravi v obup, pozabi, prevara, razburi, samo pogleda,… Koliko interakcij dnevno doživimo,… Je to usoda? Mogoče. Osebno verjamem v to, da tudi če obstaja pot, po kateri naj bi hodili, je navsezadnje vse odvisno od nas. Kako bomo vsako križišče prehodili, v katero smer nas bo zaneslo in ali bomo zbrali toliko moči, da bomo preskočili ovire, naredili izvleček, pozitivno shranili, negativno pa pozabili. Saj gre vendar le za izkušnje?

Koliko od teh ljudi nam bo dalo priložnost, da spregovorimo in koliko ne, ker jim ne bo všeč naša podoba, stil, barva, … Zakaj nam bodo kasneje zamerili direktnost, drugačno razmišljanje, starost, napačen pomižik, drugačnost,… Vedno sem občudovala starše, njihovo vzgojo, ki pomaga, da določena oseba postane odprta, zrela, samostojna, poštena, liberalna,… Zato je potrebno mnogo truda, veliko pogovorov, odprtost, ki je pa v veliko družinah ni. Ozkogledi, zaprti, nekomunikativni, odsotni starši in njihovi napačni vzgojni prijemi otroka postavijo v drug svet, kjer vsak reagira po svoje… Nekateri se obračajo po vetru, ker svoje hrbtenice nimajo, najlažja rešitev je postati papiga. Bravo.

Noč. Kljub vsem težkim, napornim, posebnim ljudem, vem, da kljub drugačnosti, ki jo vsak od nas premore, zna vsak kdaj presenetiti. Če ne, je to njegov problem in mu lahko samo rečem, srečno, uživaj in lahko noč ;)

Thanks for sharing. <3

1 Comment.

  1. Bolj kot usoda ali naključje se mi zdi to kot rutina.

Leave a Comment.