Praznujem 10 let ustvarjanja

10 let nazaj, ko sem bila zelena bolj kot sfotošopana trava sem se odločala kje si predstavljam preživet ure in ure svojega življenja. Ena izmed bolj odmevnih idej je bila mizarstvo. Mami se je križala in sivela, jaz pa sem vseeno ogromno časa preživela v dedkovi delavnici in zbijala skupaj dele lesa. In si pridno rezala prste.

Les in kri sem kmalu zamenjala za strežbo. Želela sem si kupiti fotoaparat. Zdržala sem celih 14 dni. Potem je prevladala odločitev, da je škoda mojega časa za naporne ljudi in je bolj smiselno, če se naučim uporabljati Photoshop. Flash. Illustrator.

Druga odmevna ideja — fotografinja bom.

Ustvarjala bom najbolj nore fotomanipualacije. Mami se je strinjala, ker ve, da sem bila že od nekdaj z računalniki bolj domača kot z lakom za nohte.

Moje dolge pred študijske počitnice sem praktično preživela z miško v roki. Photoshop + klik, klik, klik. Nekaj časa se mi je zdelo, da klikam kar v tri dni. Toliko funkcij, tako malo tutorialov.

Z bratom sva se prepirala kdo bo več časa lahko uporabljal računalnik. On je bil tudi moj model. Lep je, ni kaj. Jaz pa sem ga spreminjala v neprepoznavne domišljijske kreature. Mojster dela vaje, jaz sem pa packala. Največja zmaga je bila, ko je mami uokvirila prvo fotomanipulacijo in jo obesila na steno. Pa ko so frendi izjavili “jaz bi tudi”.

To je to, sem si rekla.

Ko je bilo počitnic konec je bil čas, da tudi kaj zaslužim. Poslala sem na desetine prošenj. Prepričevala ne vem koliko šefov, da naj mi dajo priložnost za učenje. Ne, ne, ne. Ogromno je bilo zavrnitev. Premlada, neizkušena. Najbolj bizarno se mi je zdelo, ko so mi pri 21-ih rekli, da bom zagotovo kmalu rodila in potem ne bo nič od mene.

Gremo naprej

Žlica mi je končno padla v med, ko sem dobila priložnost ustvarjati headerje za preproste spletne strani. Beri template. Spogledovala sem se tudi z animacijami, zato sem se zraven učila tudi flash animacij. Ampak kako sploh sestaviti frejme skupaj, da se bo kvadrat premikal?! No, takrat nisem imela pojma niti o easingu, hotspotih in stringih.

Par ljudi je verjelo vame, jaz sem pa z veseljem klikala, jedla in premalo spala. Sčasoma je res postalo lažje. Na čase sem bila zaradi izogibanja soncu bledolična in introvertirana. Vedno pa fokusirana. Znanja bi!

Po zaključenem faksu sem začela iskat pravo službo. Tisto za 8 ur. Zato, da bi spoznala kulske, pametne, izkušene dizajnerje in se hitreje učila. In sem se. Ogromno brihtnih ljudi je že prečkalo moje poti. No, tudi jamračev. Pa lenuhov. Pa tistih, ki si zjutraj nadanejo masko. Ampak takšne hitro prehitiš, kljub temu, da ti iz grmovja mečejo gnile pomaranče. Level čustvene inteligence nekaterim pač niha.

Služb sem zamenjala kar nekaj.

Ko ni bilo več izzivov sem ušla drugam. Nekam, kjer so bili izzivi težji in sem lahko koristno uporabljala svoje sive celice. Potem sem se odločila za samostojno pot. Tudi ko skočiš v mirno morje moraš splavat. Če ne — te pojejo ribe. Ali pa strah. Včasih popijem preveč slane vode, ampak plavam naprej, pa čeprav na čase mrtvaka.

V 10 letih sem nabrala ogromno izkušenj.

Neizmerno sem hvaležna čisto za vsako. Brez vseh izzivov ne bi prisopihala do sem, kjer sem. Brez vseh hektičnih projektov se ne bi naučila, da se zastonj ne dela. Da se posluša, vendar ne podreja. Razlike med subjektivnim in objektivnim mnenjem. Zoprnijo in prijazno željo. Motiviranimi ekipami in ljudmi, ki se v službo hodijo samo štempljat. Med piksli na uporabnem mestu in tistimi, ki jih prilepiš nekam samo za to, da je lepo.

Zanimivi projekti, ne denar

Ustvarjam projekte, ki so mi blizu in mi poženejo kri po žilah. Pa serotonin. Res redko kortizol. Iz nule. V več iteracijah. Z veseljem. Zanimanjem. Prejšnje leto sem zavrnila Adobe, Evernote in Google. Nisem kreativka, ki bi delala na koščku produkta, pa čeprav za velike pare.

Daj še ti!

Tudi ti lahko delaš, kar si želiš. Samo začni, pa čeprav je težko. Upri se dolgočasnemu delu in bedastemu šefu. Zamenjaj področje, če misliš, da boš tam bolj ti. Odpri podjetje, če se ti zazdi. Prišparaj nesramnost in z iskrenostjo poskrbi, da nevedni obmolknejo. Ne bodi kot Kafkin hrošč. Razen če ti paše, da te samo na vsake toliko časa nekdo počoha po trebuščku in potolaži, da je življenje pač bedno.

Ni, ko premikaš rit. Res ni.

Thanks for sharing. <3

Leave a Comment.