Mi. Ljudje.

Glasen jok. Prvi koraki. Cilji. Prve zadolžitve. Obljube. Laži. Dokler nismo obljubili že vsem vsega. Dokler nas smrt ne loči. Vmes pa tek. In skrbi. Spremembe. Zato razmišljamo pozitivno. Optimistično. Vse bo v redu in zjutraj se bomo spet zbudili nasmejani. Spočiti. Zdravi. In pripravljeni na nove izzive. Na nešteto na novo narejenih limonad in pogledov na pol poln kozarec. Na nešteto novih optimističnih ciljev, ki se v tem trenutku zdijo nemogoči.

In potem se vse obrne na glavo. Pot do naših življenjskih zastavic kar naenkrat postane daljša. Drugačna. Postane življenjska in polna presenečenj. Polna ljudi. Znamo razočarati. Znamo treščiti z glavo na tla, jamrati in se obračati kot Kafkin hrošč, ki leže sanja o rešitvi, ki bo tudi nam padla z neba. Vredno se nam ne zdi niti pogledati navzgor, saj je življenje na tleh lažje, ker je (logično?)na tleh vse pri roki. Ne glede na to kako močni smo in koliko trde kože nas obdaja je vsak košček našega telesa občutljiv in nepripravljen na bolečino. Na jok. Na to, da nam bodo namesto limonade družbo delale le slane solze. Postajamo vse bolj podobni velikim drekom, ki smrdijo in se nikamor ne premaknejo. Oklenemo se vsake negativne misli in vsako priložnost izkoristimo za to, da lahko jamramo in razkladamo kaj nas boli, skrbi in komu vse smo že dolžni. Dokler ne ugotovimo, da to sploh nismo več mi. Dokler se ne zavedamo, da je samo želeti čisto nekaj drugega kot ŽIVETI. Sama želja nas ne bo pripeljala do cilja – ne bo nam dala vetra, ki nam bo v naša krila vpihoval le delček vsega, kar potrebujemo na poti. Na poti, kjer je najprej potrebno ugotoviti kaj nam vžge atome sreče, potem pa zaupati vase, se vedno znova (na)učiti, popravljati napake.

Vsak dan je naše darilo. In najlepša so tista – »prizemljena«. Včasih je to le opravičilo, mogoče poslušanje izkušenejših ljudi in deljenje mnenja. Možnost dati. Pa čeprav en majhen nasmeh. Kolesarjenje. Skakanje po vodi. Dremanje v senci, …

Kakorkoli že, naj ne vključuje nešteto brezveznih vprašajev, zmedenih tekanj in valjanja po hrbtu. Neizogibno in logično je, da nam bo včasih, ampak res samo včasih, na koncu dneva vseeno ostal le boleč občutek. Od nas pa je odvisno ali ga bomo sprejeli kot darilo ali dan, ki ga bomo zabrskali v zemljo in pozabili. No, poskušali pozabiti… Vse to smo mi. Ljudje. In skupaj lahko delamo čudeže… Zato resnično ne razumem vseh teh ležečih hroščev okrog mene!

Thanks for sharing. <3

1 Comment.

  1. všeč mi je tole tvoje razmišljanje! res je vse v sprejemanju, v našem pogledu, odnosu do dogodkov … in ja, vse preveč je jamrajočih hroščev.

Leave a Comment.