Vse se enkrat konča. Tudi leto. Bleščeče ali kričeče, številke se zamenjajo, spomini ostanejo. Gumb reset, delete, številka 1 na koledarju – preprosti triki, ki ponavadi prinesejo nov val optimizma, želja in moči za vse, kar nam na duši leži. Po noriji z darili, zvočnem onesnaženju, prometnih zamaških in naletavanju snežink bomo na kavču sanjarili o tem, kaj nas čaka v prihodnje. Dovolimo si vzeti čas za opazovanje, premišljevanje in inventuro.
Ko beseda nanese na inventuro, v trenutku slišimo negativen prizvok. Imeti želje, ki plavajo v oblakih, je nekaj povsem drugega, kot jih ubesediti. Saj vemo, kako gre novoletno planiranje. Vsako leto na mizo postavimo zimzeleni šopek ciljev in ocene preteklih uspehov. Nekaj dni smo prepričani, da naš šopek zimo preživi, a že kmalu pri cvetkih zasmrdi. Hitro nam je jasno, da so takšni popisi učinkoviti le, če o njih razmišljamo že med letom. Vsaj mesečno. Delovati bi morali kot trgovine in odkrivati manjko na ključnih področjih – ljubezen, družina, kariera, naše osebno zadovoljstvo in rast. V nasprotnem primeru naša lista postane pista visokoletečih ciljev. Nasičena, a brez refleksije in koncepta.
Kot protiutež optimistični, “vedno se počutim dobro” kulturi, obstaja še premortem, kjer si vizualiziramo vse negativne scenarije, ki nas lahko doletijo pri izpeljavi načrtov. Praksa izvira še iz časa stoicističnih filozofov Marcusa Aureliusa in Senece. Pred tisoči leti so jo celo poimenovali premeditacija zla. Verjeli so, da s tem izločijo vsemogoče disruptivne trenutke in se bolje pripravijo na izpeljavo načrtov. Na koncu signal uspešnosti ne bo bel dim, kot pri izvolitvi papeža, se bo pa zbudilo vaše notranje gonilo.
Čeprav se nam občasno zdi, da mirujemo, nas tok vedno pelje naprej. Včasih po mirni reki zanimivih brežin, včasih po pretokih polnih brzic. Ko preplavamo kilometre rečnih izzivov, smo pripravljeni za drugačna obzorja, zato pridemo do morja. Do enega izmed ciljev. Vendar nas mnogokrat tudi te, širne daljave ne prepričajo. Počutimo se oropane, saj moč pričakovanj vedno poseže v naše dojemanje realnosti. A če smo iskreni – nepričakovano vedno premaga vse narejene scenarije v glavi.
Življenje je cikel. Kdo se lahko odloča, kdaj se staro konča in novo začne? Ni dan na koledarju, ni naš rojstni dan, in tudi novo leto ni. Dogodek je. Majhen ali velik. Nekaj, kar nas spreminja. Kot klife, nas vsak pljusk vode počasi brusi, preoblikuje, slači in nam idealno podobo o sebi pači.
Kakšno leto bomo shizofrenično ugotavljali, kdo sploh smo in do kosti čutili bolečine. Naslednje leto bo komedija. In če bi sicirali leto, so prav takšni tudi posamezni dnevi. Svojčas se počutimo prizemljene, sposobne premikanja gora, inspirirane, ljubljene in polne moči. Spet drugič se sekiramo za prazen ništrc, poležavamo pod odejo in iščemo načine za instant ugašanje možganov.
Pravzaprav stalno lovimo najbolj dragoceno valuto – čas. Vsak od nas si ga želi več. Zase, za rast, za celjenje ran. In za vsako spremembo. Nekateri ga ne izkoriščajo aktivno in stremijo le k preživetju dneva. Če bodo jutri zjutraj odprli oči, bo to za njih zmaga. A kupčkanje s časom ima še veliko drugih poti.
Zato si vzemite čas za popis leta in v vaše ugotovitve naj se nihče ne vpleta. Ne fama, drama ali mama. Hodite po svetu primerno svojemu srčnemu utripu. Ne preganjajte spontanosti z risanjem vsemogočih mej. Uživajte v prečenju, spoznavanju in odkrivanju. Harf, ptičev in rožnih lističev ne bo vsak dan. Včasih ne bo ničesar. Ampak če se ustavite za trenutek, boste kljub vetrovnim razmeram lahko začutili magičnost sveta. Vpijte jo. Ne traja večno. Čas beži.
