Čeprav že s temi besedami dokazujem, da bolj pocukranih izjav skoraj ni, ne maram rož. Pa valentinovih sluzastih, brezveznih, “praznik ljubezni” potez. Praznik je pravzaprav vsak dan, ker obstajaš ti. Poskušam zadeti bistvo, pa ne vem če mi uspeva, tako kot tebi uspeva potovanje po mojih žilah.

Mogoče bi se mogla vrniti na dokazovanje f(x) = M^x (M > 1, x > 1), ker bi tako lažje natipkala do konca vse pocukrane misli in dokazala vseh “nevemkoliko” definicij, ki pletejo sladko zgodbo. Verjetno bi se v tem primeru mogla omejit na število karakterjev in narisat omejen, posesivni svet. Nočem! Ne znam. Ugotavljam, da eksponentno plezanje po na novo odkritih kotičkih in drvenje v svet, kjer se obnašaš kot zadet, prinaša spremembe. Zato se že vnaprej opravičujem za to pocukrano zgodbo, ki ti jo lahko vsak dan pridem zašepetat na uho…

Čutiš tudi ti, cuker, v krvi?

You can feel nature all around you, nothing digital, sunset, mountain cottage, … Magic.

I was chosen as one of  “Top 30 Web design agencies around the world”.

My site was selected as beautiful, efficient and original.

Great surprise.

Do I Ever Cross your Mind

Intensity

You and I collide

September

Ko začnemo teči po deževni poti, se nam vedno zdi, da ni mokro, ampak zmrznjeno. Vsak padec je boleč. Ja, ko začneš ni prav nič svetleče, saj smo kot male, ranljive kapljice. Nepripravljene na vzlet. Naivno pripravljene na pot. Različne “vremenske” razmere nam krojijo pohod. In ko ura se vrti in dan tolikokrat v noč spremeni se zdi, kot da kapljice počivajo same, v temi. Čakajo, da se zdani. Čakajo, čakajo, čakajo,… Pride spomlad. Vse ozeleni. Kapljice so koristne. Novo upanje, nova strast, … Ko pride jesen pokažejo se barve. Barve! In vse naenkrat drugače se zdi, …

Taki smo tudi mi.

Res je. Veter velikokrat smer spremeni in kapljice prestraši, ampak ko smo pripravljeni na vzlet je prav vseeno ali grmi ali pa vroče sveti. Ko vemo kje smo in zakaj se premikamo, postane tveganje pogum. Takrat veš, da visoko letiš zato, da visoko priletiš, ne nizko ostajaš in navsezadnje ohromiš.

včasih sedim v tišini in se sprašujem. O smislih. Smislu. Sveta. Nas. Mojega življenja. Mene. Mene v tvojem življenju. Rešujem svoja vprašanja. Z mojo logiko. Z mojo energijo, krivuljo trenutnega počutja. Z mojimi odgovori.

Veš,

moram priznati, da na veliko vprašanj ne znam odgovoriti. Ne razumem. Ne najdem povezave med mojim mišljenjem in tvojim življenjem. Mene v tvojem življenju.

Tudi ti kdaj sediš? V tišini? Namreč, nikoli ne spregovoriš naglas. Se sprašuješ? Premišljuješ in rešuješ svoja vprašanja? Sem jaz tista mimobežna struktura za katero veš, da bo kmalu ugasnila in minila in jo zato počasi, a vendar vztrajno spuščaš iz svojih rok? Je sploh vredno reševati vprašanja, če ne najdeš moči za odgovore? Te tišina rešuje? Te mogoče celo zapolnjuje? Dobro, potem poznam vsaj en odgovor.

Mogoče je problem, ker menim, da je iskrenost na prvem mestu. Iskrenost do sebe. Do mene. In sreča. Saj veš, sonce. Ko šibava z iskrenim korakom se ne čuti sence. Verjetno takrat za iskrenost ti ni žal. Ne, ni vse tako samoumevno in statično kot moj nepopisan list. Se zavedaš tega?

Veš,

v bistvu sploh ni potrebno, da se trudiš hoditi nad oblakom, ker kljub temu ne najdem poti do tvojih glasnih sledi.

Ja! Ti!

Ti, ki zatiskaš si oči in ti, ki čakaš, ti, v tišini… Vsi vi, neiskrenost… zareže, zaboli in popusti, tišina pa reže in kriči, kriči …

(1)  Narava.

Zdi se mi, da ko pustiš umu, da za trenutek preneha identificirati okolico, dopustiš naravi, da te nosi po svetlih poteh in če znaš opazovati njene naravne lepote, te prepoji z mogočno energijo,… in te nosi naprej tudi takrat ko strmoglaviš kot ranjen ptič.

Ljudje smo talenti, ker hočemo s svojo »mogočnostjo« nadvladati naravno. Čeprav v tišini vpijejo mrtve živali, ter spremenjena okolja in je grajenje na tisoče novih zgradb postalo neznosna potreba, se nekaterim še vedno zdi, da smo zmagovalci mi.

(2)  Oblast.

Oblast? Lahko smo na videz »mogočni«, ker zaradi svojega omejenega uma mislimo, da letimo »višje« od ostalih. Vtiramo jim stopinje po katerih hočemo, da stopajo, obenem pa za sabo puščamo izginulo sled in izgubljamo naš že pozabljeni nedolžni pogled.

(3)  Ljubezen.

Je definitivno mogočna. Lahko bi bila vsemogočna, če bi namesto vsemogočnega strahu in pomanjkanja komunikacije nehali sebi krasti večnosti,… Stanje, v katerem nimamo nadzora nad sabo, svojim mišljenjem, ampak prevladujejo živeče pravljice v katerih oglušimo za zunanji svet. Je tisti jezik, ki se ga ne da naučiti in ga nihče nikoli ne bo obvladal popolno, pa vendar se bomo (bi se lahko) vedno najlažje sporazumevali z njim. Tisto naše neskončno število, neopisljiva čutna zaznavnost, magična strast, ki se kot penasti valovi širi in potuje po neobljudenih poteh… Naš um ne ve kaj, kako in kje, zato znamo vsemogočno zatreti čustva, ker izberemo razum.

(4)  Razum.

Naš razum nas vodi po navidez obvladljivih in varnih poteh, ker vedno izbere naše že zapisane, zarisane izkušnje. Upoštevanje izključno razuma se mi zdi kot da bi obdržali umrlega psa, ker ga je pretežko pokopati. Rešitev seveda ni idealna, ampak kaj na tem svetu pa je idealno? Izgovor ena, izgovor dva.

V definiciji mogočnosti zame zmaga ljubezen. Dodaja življenju najlepšo perspektivo, pozitivno vpliva na vsa našteta področja in navsezadnje iz napak ne dela problemov, ampak išče rešitve.

Jaz…

Včasih skočim v bazen. Z namenom. Na dnu opazujem modrino, ki me obkroža. Nadnaraven občutek je ko tihi mehurčki povzročajo glasne odmeve, ti pa čakaš, da te bo narava premagala. Počasi začne zmanjkovati kisika, ampak hočem ostati dlje,… Vztrajam dokler mišice ne postanejo mehkejše in takrat se z nežnim odrivom poženem v realnost in priznam naravi zmago. Tisti občutek nemoči je enak kot vztrajanje na poti, kjer ni ne ovir, ne križišč, ampak samo poplava neiskrenih izbruhov in ljudi, ki nočejo videti luči. V deželi otopelosti, kjer je vseeno če si, ali pa vseh enostavno ni, …

Razum deluje. Srce je odsotno. Čeprav dihaš nad površino še vedno sediš na dnu bazena v stanju, kjer si raje negiben, kot da bi svežim atomom dovolil, da ti spet razširijo pljuča in dajo možnost zaplavati. Močno. Pogumno. Ko si dovoliš, TA trenutek postane sreča.

Razum deluje, srce začne plimovati in vsak posamezen val nas začne nositi v pravo smer. Čutiš?